Spremembe na koži - bodisi bradavice, fibromi, posebej pecljati, starostna poroženitev kože … so večinoma nenevarne tvorbe, vendar estetsko moteče, saj kazijo obraz ali druge običajno odkrite in pogledom izpostavljene dele telesa. Lahko jih sprejmemo kot sestavni del našega jaza: včasih je drobna nenevarna pika na licu lahko lepotni poudarek, osebna nota ali pa seksi podrobnost.

A večinoma so kožne tvorbe na izpostavljenih delih telesa estetsko moteče in dajejo vtis zanemarjenosti, postaranosti  ali vsaj brezbrižnosti do osebnega izgleda. Ljudje, katerih poklicna uspešnost je neposredno povezana z osebnim vtisom, ki pustijo sogovorniku, so v stikih s strankami vsekakor uspešnejši, če so urejeni, izžarevajo svežino, mladostno energijo in elan. Moteči madeži in bradavičaste spremembe na koži v okvir takšne urejenosti vsekakor ne sodijo.

Nekatere spremembe je mogoče odstraniti z dermatološkimi, druge s kirurškimi posegi. Operacijsko tvorbe previdno izrežemo v smeri Langerjevih črt, to je v smeri kožnih gub in zlepimo ali zašijemo s posebnimi šivi tako, da nastane, kolikor je največ mogoče, nežna in prikrita brazgotina.

Starostne pege je mogoče odbrusiti s kože, tako da nastane na mestu pege sprva drobna odrgnina, ki se čez nekaj dni zaceli v normalno zdravo kožo.

Če ugotovimo, da je madež nenevaren, ste lahko pomirjeni, saj je bila kožna sprememba morda le potencialno nevarna – to pomeni, da bi se iz nje enkrat v bodočnosti lahko razvilo rakavo obolenje.

Med malignimi kožnimi tvorbami po pogostnosti najbolj izstopajo tri: bazocelularni in spinoslularni rak ter maligni melanom. Vse tri oblike nastanejo v kožni povrhnici (epidermu). Vzrok za nastanek vseh treh oblik je največkrat večletno ali večdesetletno pretirano sončenje. Žal je še vedno veliko ljudi, ki so prepričani, da sodi k uspelim počitnicam tudi "bronasto" zagorela polt. Ljudje, ki veliko časa prebijejo na prostem, pa večinoma verjamejo, da "svež zrak in sonce" nista škodljiva in da zato ne potrebujejo nobene zaščite. Številne raziskave potrjujejo, da sta obe mnenji napačni.

Po ugotovitvah newyorškega sklada za kožnega raka je kožni rak najpogostejše rakavo obolenje in za več kot 90 % primerov je krivo obsevanje kože z UV žarki, bodisi v obliki kratkotrajnega pretiranega sončenja z opeklinami (npr. počitnice na morju ali v gorah) ali v obliki dolgoletne izpostavljenosti (npr. delavci na prostem in kmetje).

Najpogostejša oblika kožnega raka je bazocelularni karcinom. K sreči je tudi najmanj nevaren. Običajno se pojavlja po več desetletjih obsevanja z UV žarki, zato so prizadeti večinoma starejši ljudje, ki večino dneva preživijo na prostem. Vendar ugotavljamo, da se povprečna starost obolelih že dalj časa niža! Ta vrsta raka se najpogosteje pojavi najbolj osončenih delih telesa: na nosu, vekah, licih, na uhljih in tudi na drugih delih telesa. K sreči praktično ne zaseva in odstranitev tumorja v zdravo z zamrznjenjem ali izrezom prizadetega tkiva zadošča. Le kirurška odstranitev omogoča naknadno mikroskopsko preiskavo tkiva in natančen odgovor ali je bilo zločesto tkivo odstranjeno v zdravo ali ne.

Spinocelularni rak se lahko pojavi kjerkoli na telesu, toda najpogosteje tam, kjer je koža izpostavljena soncu ali pa je bila v stiku z rakotvornimi kemikalijami (roke). Po izgledu je podoben bazocelularnemu, ki je kot razjeda, ki ne zaceli. Spinocelularni rak le izjemoma zaseva, zdravljenje je podobno kot za bazocelularnega.

Če sta prvi dve obliki raka bolj sitnost in le potencialno življenjsko nevarna zaradi zapletov, je maligni melanom resnično zelo nevaren. Njegova pogostnost narašča iz leta v leto, deloma zaradi vse daljše povprečne življenjske dobe in s tem časa obsevanja z UV žarki, deloma zaradi preseljevanja svetlopoltih belcev v kraje z intenzivnim UV žarčenjem. Prizadene tudi mlade ljudi, zelo hitro zaseva in če ga kirurško ne odstranimo pravočasno, je usoden.

Začne se kot madež, hitro raste in spreminja barvo ter obliko. V najbolj agresivni obliki je podoben razjedi. Zaseva v okolno kožo, bezgavke, pljuča, jetra, možgane in kosti. Vsako leto pomori tisoče predvsem belopoltih ljudi po vsem svetu. Ozdravitev je mogoča le, če ga kirurško odstranimo dovolj zgodaj. Pri napredovalnih oblikah si pomagamo tudi z imunoterapijo in kemoterapijo.

Poleg izpostavljenosti soncu je za nastanek melanoma pomembna tudi naša genetska zasnova. Kdor ima bližnjega sorodnika, ki je zbolel za melanomom, je verjetno tudi sam bolj nagnjen k nastanku te bolezni. Bolj ogroženi so belci, posebej tisti z zelo svetlo poltjo, modrimi, zelenimi ali sivimi očmi. Ogroženi so tudi tisti, ki jih sonce hitro opeče, pa tisti, ki imajo sončne pege, in one, ki so imeli v zgodnjem otroštvu močne sončne opekline z mehurji na koži. Temnopolti ljudje so po naravi manj občutljivi, a nihče ni povsem neranljiv za učinke pretiranega sončenja.

Občasno preglejte madeže na svoji koži, ali spreminjajo obliko in barvo, se razraščajo itd. Vaš partner ali prijatelj naj vam pregleda tudi hrbet in dele telesa, ki jih vaš pogled ne doseže. Posebno pozornost posvetite madežu, ki je začel krvaveti, boleti ali srbeti.

Če najdete sumljivo spremembo na koži, ne odlašajte z obiskom pri nas. Pregledali Vas bomo, če bo potrebno, odstranili moteči madež ga preiskali ter svetovali, kako skrbeti za zdravje Vaše kože.

Oči, nos, usta,ušesa, pričeska in roke ustvarjajo našo podobo bolj kot drugi deli našega telesa. V stikih z drugimi ljudmi so najbolj opazni. Ko se pogovarjamo, drugim ljudem ne posredujemo le svojih besed, ampak jih z gibi rok tudi poudarjamo, mimika obraza pokaže naš čustveni odnos do sogovornika in teme razgovora. Če nam je všeč ali ne, je kakovost našega sporazumevanja z okolico odvisna tako od naše podobe kakor tudi od samopodobe.

Pregovor, da obleka naredi človeka, zajame le del resnice. Samozavest, priljudnost, odprtost, uglajenost, občutek, da nas drugi ljudje sprejemajo takšne kot smo, vse to je pomembno in še marsikaj. Kako se počutimo v družbi, kako samozavestni in pogumni smo v stikih z drugimi ljudmi je v veliki meri odvisno od občutka sprejetosti v skupnost. In če v nekaterih podrobnostih preveč odstopamo od meril, ki jih skupnost, v kateri živimo, označuje kot "normalnost", bomo v družbi le stežka sprejeti, vsekakor pa nesamozavestni, vselej z občutkom podrejenega položaja.

Deformacija ušes je pogosta estetska napaka, ki je opazna že pri novorojenčku. Izraža se v nepravilni obliki ušesnih školjk, preobilici hrustanca, nerazvitih gubah uhlja, ali nepravilnem položaju uhljev. Štrleča ušesa so zelo pogosta deformacija, lahko je prizadeto le eno ali obe ušesi, štrlita lahko enako izrazito ali pa eno bolj kot drugo.

Otroka s štrlečimi uhlji vrstniki spoznajo za drugačnega takrat, ko se začnejo zavedati ne samo razlik med spoloma, ampak tudi med posamezniki, to je običajno po petem letu.  V svojem preprostem, neposrednem, iskrenem svetu so otroci drug do drugega lahko s posmehovanjem zelo okrutni. Tudi če je v očeh svojih staršev čudovit otrok, je za vrstnike pogosto le "Zajec", "Klapouhec", "slonček Dumbo", "Netopir" ali kaj podobnega. Zbadanje zaradi štrlečih ušes lahko pusti trajne posledice v otrokovi duševnosti. In če ga v nežnem otroštvu moti le zbadanje sovrstnikov, postane pozneje v puberteti kritičen tudi sam. Dolgi lasje pri dečkih ali spuščena pričeska pri dekletih ni več dovolj.

Starši, ki se zavedajo problema, običajno ne vedo kdaj je najboljši čas za operacijo, oziroma koliko naj bo otrok star. Z vidika otrokove duševnosti je najbolje pred vstopom v šolo. Glava in z njo uhlji dosežejo takrat že 90 % velikosti glave odraslega človeka, oblika ušesa je že praktično dokončna. Otrok po operaciji vstopi v novo, šolsko okolje brez obremenjenosti z drugačnostjo in kompleksa manjvrednosti niti ne razvije. Vendar je v tej dobi operacijo mogoče narediti le v splošnem opoju. Ko je otrok star osem ali devet let je že dovolj zrel, da ga lahko operiramo brez težav tudi v lokalnem opoju.

Najstniki in mladi ljudje, katerim starši v otroštvu niso omogočili odprave deformacije, po operaciji spremenijo svoj videz. Dekleta ne skrivajo več uhljev s spuščenimi lasmi, spnejo jih v čop, pokažejo lepša ušesa in z dvignjeno pričesko poudarijo novo obliko svojega obraza. Fantje se iz dolgolascev s punčkasto frizuro prelevijo v mlade moške z izrazito kratko pričesko.

Korekcija štrlečih ušes je estetski kirurški poseg, ki ga opravimo ambulantno v lokalnem opoju. Za bolnika je operacijo neboleča, z njo uspešno in trajno odpravljamo štrleča ali deformirana ušesa. Poseg je za pacienta nezahteven in neboleč. Opravljamo ga v lokalni anesteziji. Pred posegom naredimo meritve in načrt operacije.

Kirurški rez poteka po zadnji strani ušesa, zato je po posegu brazgotina skrita v stiku med uhljem in skalpom ni opazna. Glede na obliko in vrsto deformacije med posegom izrežemo del kože in hrustanca, hrustanec stanjšamo, prestavimo ali oblikujemo v nove gube.

Operacijskih tehnik je veliko. Izberemo tisto, ki je po izkušnjah operaterja v danem primeru najprimernejša. Vsem tehnikam je skupna vstavitev trajnih šivov in praskanje ušesnega hrustanca, tako da se uhelj ukrivi v želeno smer.

Štrleča ušesa nas spravljajo v zadrego in rušijo samozavest tako otrokom kot odraslim. Pogosto jih poskušamo zakriti z lasmi. Običajno so ušesa štrleča zaradi preobilice hrustanca v uhlju ali pa so posledica napak v razvoju ušesa, ko se posamezne gube in krivine niso uspele ustrezno razviti.

Z otoplastiko uho preoblikujemo, premestimo oziroma zmanjšamo velikost in prominenco enega ali obeh uhljev in tako ustvarimo naravnejši in bolj všečen videz. Pri otrocih je najprimerneje, da operacijo načrtujemo med petim in šestim letom, ko uho doseže 90 % odrasle velikosti in je v celoti izoblikovano.

Ker so otroci s štrlečimi ušesi pogosto tarča posmeha sovrstnikov, je zato najbolje, da se poseg izvede pred vstopom v šolo. Normalno izoblikovan uhelj običajno ni oddaljen od skalpa več kot dva centimetra. Vrh ušesa je poravnan z nivojem obrvi, spodnji rob pa je v nivoju baze nosu.

Otoplastiko lahko opravimo ambulantno ali v enodnevni hospitalizaciji. V splošni anesteziji in hospitalizaciji običajno operiramo otroke, medtem ko odrasle operiramo v lokalni anesteziji in ambulantno. Poseg lahko zajema izrez hrustanca in kože, prestavitev hrustanca, oblikovanje novih gub ter stanjšanje hrustanca. Končni rez je običajno za ušesom, tik nad gubo, kjer se uho stika s skalpom. Pri skoraj vseh tehnikah v ušesu ostanejo ali resorbilni šivi, ki se sčasoma sami od sebe razgradijo, ali šivi, ki jih odstranimo najkasneje v 14 dneh po operaciji.

Variacije in tehnike

Obstaja veliko različnih tehnik, ki so odvisne od vrste deformacije in kirurgovih izkušenj. Sestavni del vseh je vstavitev obstojnih šivov in praskanje hrustanca na način, da se ta ukrivi v želeno smer.

Običajno so po operaciji potrebni blagi analgetiki, le izjemoma antibiotiki.

Takoj po operaciji so okoli ušesa nameščene gaze in obliži, čez približno en teden odstranimo tamponske šive, nato pa si pacient sam še najmanj en mesec namešča trak. Trak uhlje stabilizira v novem položaju in preprečuje njihovo zvijanje, na primer v spanju.

Tamponske šive (neresorbilni šivi, ki držijo uhelj v novem položaju) odstranimo čez en teden, šive za ušesom pa čez 14 dni. Ostali šivi v ušesu so resorbilni in se sčasoma sami od sebe razgradijo.

Potem ko enkrat odstranimo obveze, lahko pacient že oceni rezultate, čeprav traja še nekaj časa, da otekline in modrice izginejo popolnoma.

Pod vplivom zemeljske težnosti se koža obraza po tridesetem letu prične počasi spuščati.

Vse to povzroči starostne spremembe v kožni povrhnici, motnje prekrvitve in stanjšanje usnjice zaradi izgubljanja količine elastičnih in kolagenskih vlaken kakor tudi pravilnosti njihove urejenosti. Mimične mišice urežejo v čelo in okolico oči prve gube, tem sledi spuščanje lic, poglabljanje gube med lici in zgornjo ustnico ter spuščanje podbradka.

Kozmetska operacija vek, rečemo ji blefaroplastika, je kirurški poseg s katerim izboljšamo videz zgornjih vek, spodnjih vek, ali obeh in s pomladitvijo kože okoli oči ustvarimo bolj svež, bolj spočit in pozoren obraz.

Operacijsko odstranimo ohlapno ali pogosto že visečo kožo zgornjih vek, ki moti normalno obliko veke in včasih moti vid. Odstranimo maščobne blazinice, ki povzročajo nabuhlost zgornjih vek in mešičke na spodnjih vekah. Zategnemo ohlapno spuščeno kožo spodnjih vek, ki razkriva beločnico pod spodnjim robom šarenice in odstranimo prebitek kože in finih gubic na spodnji veki.

Operacija je primerna tako za moške kakor ženske, ki imajo zdravo kožo in mišice obraza ter realistična pričakovanja izboljšanja izgleda svojih zgornjih in ali spodnjih vek ter okolice oči. Dajte se operirati samo zaradi sebe in svojega počutja, svoje samozavesti nikakor pod pritiskom partnerja ali okolice. Ljudje s težkimi, življenjsko nevarnimi obolenji ali takimi, ki bistveno poslabšajo celjenje kože niso primerni kandidati za operacijo.

Blefaroplastika je primerna za zdrave ljudi, ki ne kadijo in imajo do kirurškega posega pozitiven odnos. Obvezno morate povedati, če ste se zdravili zaradi glavkoma, suhih oči, ali odstopa mrežnice, bolezni ščitnice, kot je Gravesova bolezen ali hipertiroidizem, srčnih ali žilnih obolenj, povišanega krvnega tlaka, sladkorne ali drugih kroničnih bolezni. Poseg je neboleč, naredimo ga v lokalni in intravenski omami.

Kirurški rez na zgornji veki poteka v koži gubi, ohlapno kožo zgornje veke izrežemo, napnemo mišično tkivo in prilagodimo maščobne blazinice. Na spodnji veki je rez tik pod trepalnicami, zato brazgotine pozneje niso opazne. Odstranimo višek kože. Tudi z rezom skozi sluznico spodnje veke lahko popravimo njen izgled, premestimo ali odstranimo presežek maščobnega tkiva.

Operacijo na vekah lahko po potrebi dopolnimo s katopeksijo, to je zategovanjem vezi in ali mišice na zunanjem očesnem kotu. S tem odpravimo preohlapnost spodnje veke in oko podpremo. Če operacijo razširimo s kantoplastiko, preprečimo zgrbančenje spodnje veke, zunanjemu očesnemu kotu spremenimo višino, ga dvignemo in damo očesu z dvigom bolj skrivnostno, mačjo obliko.

Ob koncu posega vam kirurg namaže oči z antibiotičnim mazilom, ki varuje oko pred izsušitvijo in okužbo. Mazilo morate uporabljati še nekaj dni po operaciji. Zato boste nekaj časa videli motno. Oteklina vek in šivi onemogočajo vstavitev očesnih leč, zato po operaciji uporabljajte očala. Najboljša so temna, ker zakrijejo oči pred radovednimi pogledi in obenem varujejo občutljive oči pred sončno svetlobo. Koža okoli oči je zelo tanka in nežna, z rahlim vezivom pritrjena na podlago. Zato zlahka in obilno oteče.

Če šivi niso samorazgradljivi, vam jih bomo odstranili po treh do petih dneh. Po odstranitivi šivov si vek ne smete drgniti, vleči ali praskati, sicer se rana lahko znova odpre. Šivi na notranji strani veke se bodo razgradili sami, so pa včasih dražeči in lahko povzročajo solzenje in rdečino. V tem primeru svetujemo kontrolni pregled. Okrevanje bo neboleče, če boste po operaciji vzeli zdravila proti bolečinam, ki vam jih bomo predpisali.

Trajanje okrevanja je odvisno od obsežnosti posega. Večina oteklin izgine po operaciji na zgornjih in spodnjih vekah po enem do dveh tednih, po kantopeksiji  pa nekoliko pozneje. Včasih traja tudi leto dni preden postanejo brazgotine povsem nežne. Z operacijo staranja vek ne moremo povsem ustaviti, lahko pa ga upočasnimo. Uspeh operacije bo trajnejši, če boste do konca življenja varovali obraz pred soncem z zaščitnimi kremami ali pokrivali.

Celjenje globoke kožne rane zaradi nesreče, kirurškega posega, ali opekline se konča z brazgotino. Ta nima za kožo značilne zgradbe iz treh plasti - povrhnice, usnjice in podkožja, ampak je zgrajena iz vezivnih celic in vlaken, ki so po svoji obliki in vlogi še najbolj podobna usnjici in pokrita s tanko plastjo kolagena.

Vezivna vlakna v normali koži so smiselno urejena glede na delovanje sil, ki jim je določen predel kože izpostavljen, vlakna v brazgotini pa so naključno nametana križem kražem.

Začne se takoj po poškodbi tkiva (ali izrezu stare brazgotine) in traja dva do šest dni. Rano zapre krvni strdek, bele krvničke se borijo proti vdoru bakterij, vezivne celice začnejo ustvarjati kolagenska vlakna, ki prepletena v naključno oblikovano mrežo držijo brazgotino skupaj. Rana je v tej fazi rdeča, otekla, boleča in toplejša. Če se nahaja nad sklepom, je ta takrat slabše gibljiv.

Imenujemo jo proliferacijeska faza. Lahko traja teden ali dva. Vse večja množica vezivnih kolagenskih vlaken povečuje odpornost sveže brazgotine proti zunanjim silam vleka ali natega. V brazgotino vraščajo krvne žile, več kisika in glukoze, ki jih prinašajo v središče brazgotine, še pospešuje rast kolagenskih vlaken.

Robovi rane se zato zadebelijo, pojavi se lahko rdeče vozličasto tkivo, ki ga imenujemo granulacijsko tkivo. Sestavljeno je iz mladih žil, belih krvničk, ki pomagajo očistiti rano in bakterij. Površina rane je takrat belkasta ali rumenkasta. Če je v rani zelo veliko število bakterij, govorimo o okužbi. Iz rane izteka rumenkast gnoj.

Traja lahko več tednov ali celo več let. Nova kolagenska vlakna v manjši meri še vedno nastajajo in se urejajo v smeri delovanja najpogostejših zunanjih sil, obenem pa se stara, odvečna razgrajujejo. Ko se hitrost nastajanja kolagenskih vlaken izenači s hitrostjo razgrajevanja, je proces celjenja rane zaključen.

Brazgotina postane čvrsta, se postopoma krči in stanjša, dokler se približno ne poravna z ostalo kožo. Ljudje svetle polti imajo blede brazgotine, temnopolti pa bolj pigmentirane kot je njihova polt.

Brazgotine so vselej grše, bolj debele in široke kadar je smer njihovega poteka drugačna od smeri poteka naravnih kožnih gub. Otroci in mladostniki imajo bolj napeto kožo in brazgotina je izpostavljena večjim silam kot pri starostnikih z uvelo kožo. Zato je tveganje za nastanek debelih brazgotin pri mladih ljudeh večje kot pri starejših. Brazgotine otrok rastejo skupaj z otrokom dokler rast ni zaključena. Globoke opekline, ki jih niso zdravili s presaditvijo kože, se zacelijo z grozljivimi brazgotinami, ki lahko celo omejijo gibljivost sklepov (kontrakture).

Obe motnji nastanka brazgotine lahko povzročata ščemenje, ali celo žgočo bolečino. Končni izgled brazgotine je v veliki meri odvisen tudi od zapisov v naših genih in rasne pripadnosti. Keloidi najpogosteje prizadenejo črnce. V preteklosti so številna plemena namenoma ustvarjene keloide pojmovala celo kot trajno obliko okrasa.

Ker je čas nemških junkerjev, ponosnih na brazgotine iz dvobojev, še posebej če so bile na obrazu, minil, v zahodni kulturi brazgotine niso več okras.

Poudariti moramo, da brazgotine z nobeno tehniko ni mogoče povsem odpraviti, tudi ne moremo zagotoviti, da bo končni rezultat zdravljenja idealen, čeprav bomo operacijski poseg naredili z največjo skrbnostjo. Celjenje rane ni odvisno samo od kakovosti operacijske tehnike ampak tudi od značilnosti vašega telesa. Brazgotina lahko ostane več mesecev dolgo otečena, rdeča, srbeča, celo boleča.

Če potek brazgotine ni pravilen, lahko ostane široka, debela in moteča. Včasih se prilepi na mišico ali kito v globini, zato pri premikanju uda vleče kožo, ali onemogoča normalno gibanje sklepa.

Če imate brazgotino, o kateri bi se radi posvetovali, pridite k nam na pregled. Plastični kirurg Vas bo pregledal, Vas vprašal, kakšna so Vaša pričakovanja in ocenil ali jih je s kakšno obliko zdravljenja mogoče izpolniti. Mnoge brazgotine je mogoče popraviti in dogovorili se bomo na kakšen način lahko to naredimo. Včasih je brazgotino, ki ji ne moremo bistveno spremeniti oblike, bolje pustiti in jo prikriti z dekorativno kozmetiko.

Mnogi ljudje poznajo obup, ki se jih polasti vsakič, ko ob umivanju las znova in znova izgubljajo cele šope.

Njihova pričeska postaja iz leta v leto bolj skromna in pleša vse bolj sijoče očitna. Izguba las jim skazi samopodobo, uničuje družabno življenje in omejuje samozavestnost nastopa na delovnem mestu in v zasebnem življenju. Postanejo nezaupljivi, zavrti, celo osamljeni, ker se bojijo posmeha, še posebej, če so ga bili v preteklosti že deležni. Če ste med njimi tudi vi, vam pri nas lahko pomagamo.

Lasje rastejo v ciklusih. Vsak lasni mešiček ima svoj program: las v njem raste, temu obdobju pravimo anangena faza, nekaj časa miruje v telogeni fazi, nato izpade in znova zraste. Devetdeset odstotkov vaših las je v fazi rasti, ostali počivajo, nato izpadejo, nakar se krog rasti znova zavrti. 

S kirurškimi metodami pomagamo ljudem z razvito plešo. Če so lasje enakomerno razredčeni po vsem lasišču, je bolj primerno zdravljenje z zdravili.

Za obnovo lasišča vselej uporabljamo vaše lastne lase. Noben kirurški poseg žal ne more za vse življenje zaustaviti izpadanja las, lahko pa za dolga leta izboljša izgled vaše pričeske.

Lipofiling ali prenos lastne maščobe je najučinkovitejši v predelih, kjer je najmanj gibanja. To je običajno v predelu ličnic, kjer je maščobni presadek zelo obstojen. Mogoč je prenos tudi v druge predele, in sicer v ustnice, spodnje veke, brado, nad oči itd., skratka povsod, kjer maščobe manjka.

Z liposukcijo aspiriramo maščobo s trebuha, stegen in bokov, jo izperemo in ponovno injiciramo na želena mesta. Poseg lahko opravimo v lokalni ali splošni anesteziji. Ker gre za telesu lasten material, je treba nepravilnosti nekoliko prekomerno korigirati, saj se ga kar precejšnja količina razgradi.

Po posegu mesta, kjer smo opravili liposukcijo, povijemo oziroma namestimo kompresijsko oblačilo. Kjer pa je bil narejen lipofiling, mesta imobiliziramo z obliži. Za doseg optimalnih rezultatov je poseg običajno treba ponoviti.

Liposukcija s svojimi različnimi variacijami je že nekaj desetletij metoda izbora za hitro in trajno oblikovanje telesa. Je eden najbolj razširjenih in hkrati najbolj varnih estetskih posegov. Ni metoda za hujšanje, saj tudi z najbolj obsežnim posegom lahko odstranimo le nekaj kilogramov maščevja, a odstranimo ga na mestih, kjer telesa ne obteše tudi najbolj stroga in vztrajna dieta.

Ali ste vedeli?
V praksi je liposukcija eden najvarnejših estetskih posegov.

V našem centru uporabljamo najnovejši obliki posegov: lasersko lipolizo in vibro liposukcijo z najnovejšim aparatom, ki kombinira nihanje in vrtenje kanile v t.i. nutacijo.